Moj prvi Holi v Vrindavanu, slišal sem par zanimivih stvari, katere pa vse niso bile pozitivne. Praznik, kateri izhaja iz duhovne zabave med Vsevišnjim Božanskim parom Šri Šri Radha in Krišno, se v materijalni sferi odraža na zelo različne načine. Celo gre tako daleč, da namesto barv mečejo kanalizacijo na mimoidoče ljudi. Ker me vsi ti opisi niso preveč privlačili, sem bil vesel, da smo ostali par dni v Delhiju zaradi urejanja zadnjih stvari za vizo za mojo ženo. Ko smo prišli v Vrindavan, nismo opazili niti znaka Holija, toda naslednji dan smo že srečevali zelo pisane ljudi. Krišni sem bil zelo hvaležen, ker se nihče ni spomnil metati barv name. Ko pa sem popoldne na dan Gaura Purnime se odpravil na oltar Krišna Balarama templja, so ljudje na strehi avtobusa opazili mojo čisto obleko in začeli metati barve. Nekdo mi je celo iz daljave zagnal barvo v oči. Na žalost so vse te barve kar toksične, tako da sem imel potem argument z zagnanci iz Delhija, kateri se je končal z izmenjavo klofut. Kasneje sem premislil, če je bila to najboljša stvar v Vrindavanu. Po drugi strani so te ljudje bili res agresivni. Preprosto sem se odločil, da prepustim razsodbo Gospodu Krišni, da podeli rezultate tega dejanja. V vseh letih obiskovanja nisem imel izkušenj, da bi me nekdo agresivno napadel in bi potem moral tudi reagirati, je bilo pa astrološko obdobje plodno za take stvari. Nekako sem uspel kupiti nov dhoti in čadar ter se preobleči v templju, da sem sodeloval pri abhišeki. Ker so bili na oltarju zelo ugledni vaišnave,sem enkrat polil Gaurango z mlekom in odšel ven gledati izven oltarja. Naslednji dan sem ostal do 14h v sobi, ker je Holi doživel vrhunec in nihče od inteligentnih ljudi ni v Vrindavanu šel ven. Popoldne je bil feast in program v templju. Naslednji dan mi je zopet prinesel čudno izkušnjo. Na poti do Govardhana, so se lokalni ljudje odločili nadaljevati Holi tudi po uradnem koncu. Tako, da sem bil deležen metanja barve in kanalizacije, kjer so mi tudi uničili vso prtljago. Ustavil sem se in imel pogovor z Vrajavasiji, ki pa so bili na žalost nesprejemljivi in so odreagirali zelo vročekrvno, ter me napadli z palicami. Vprašal, sem jih zakaj nadaljujejo po koncu Holija, zakaj ne sledijo duhovnih naukov Gospoda Krišne ter se odrečejo ubijanju krav ter drugih grešnih aktivnosti, vendar so me s zasmehovanjem še enkrat polili. Moja žena je bila malce prestrašena. No ta izkušnja me je prepričala, da rajši ne bom obiskoval Vrindavana v tem obdobju Holija, ker veliko ljudi iz nerazumevanja zabav Gospoda Krišne oponašajo le te na zelo čudne načine. Šrila Bhakti Siddhanta Sarasvati Thakur je leta 1930 rekel, da ni videl vaišnav in vrajavasijev na Radha Kundi, tako da se lahko vprašamo, če jih takrat ni bilo, koliko jih je sedaj. Vendar je Gospod Krišna postavil v ta položaj bivanja v Vrindavanu, zaradi svoje neizmerne milosti in moramo sprejeti njegovo odločitev ter tolerirati. Vendar ne smemo prinesti v svoje življenje malomarni pristop do duhovnosti zagovarjajoč na primer teh lokalnih ljudi. Zavedati se moramo kaj je pravi nauk, in zato moramo biti hvaležni, da nam je Šrila Prabhupada dal znanje, katero ni dostopno celo ljudem rojenim v Vrindavanu. Krišna jih neposredno nekako vodi proti tem, da odidejo v duhovni svet, samo je to lahko riskantna in dolga pot. Z druženjem s Šrila Prabhupado preko njegovih navodil se dejansko lahko nahajamo v Vrindavanu, čeprav smo telesno izven. S samim bivanjem na svetih mestih pa ne bomo spremenili svojega položaja, namreč spanja v naročju materijalne iluzije.
No comments:
Post a Comment