Vedska kultura ali zahodnja kultura- Zakaj naj bi postali Indijci?

Velikokrat se ljudje čudijo na pripadniki duhovne šole poznane tudi kot Hare Krišna, ker se jim kultura zdi popolnoma drugačna ter preveč indijska. Sicer v eni meri lahko sprejmejo določene vidike kot naprimer nauk o nenasilju, skrbi za druge, duhovni viziji življenja ter duhovno znanje. Po drugi strani pa se težko identificirajo z aspektom duhovnosti kateri se jim zdi preveč indijski ali pa starodobni.
Zahodnja kultura se velikokrat primerja z svobodo mišljenja, materijalnem razvojem, superiorno tehnologijo ter višjim razvojem. Vedska kultura, ki je še vedno prisotna v Indiji pa po eni strani z duhovnim spoštovanjem, znanjem, ki je popolno in prihaja od samospoznanih oseb po drugi pa se gleda, da je na en način zaostala. V vedski kulturi ni prostora za interpretacijo brez samospoznanja ali glede na naše lastne hibe, kot je navada v naši družbi. Kar nas moti odstranimo. Če nam nekaj povzroča slabo vest ali pa nismo sposobni delovati na takem nivoju potem odstranimo to stvar. Zatorej bi morali pogledati kaj je pravilen pristop do te celotne problematike. Obstaja avtoritativen pogled na svete spise v nasprotju z zahodnjim pristopom, da je potrebno vse analizirati, spremeniti v skladu z potrebami trga, lastnega mišljenja in potreb družbe. Tudi pogled, da so ženske v neki meri potrebne zaščite se gleda kot znak zaostalosti. Po eni strani moški delujejo sebično in zato ženske ne morejo sprejeti vodstva človeka kateremu ne morejo zaupati ali ga imeti za vzor. Sveti spisi so v tem pogledu zelo praktični, ker gledajo na psihološko naravo kot tudi duhovno potrebo. Moški ima ego, da stvari vodi. Žena pa vodi stvari s tem, da je moški zadovoljen in potem naredi vse, da bi jo osrečil. Zakonska zveza se sklepa na podlagi skupne vizije življenja ne pa samo na momentanem počutju ter določenem trenutnem stanju. Tako druženje med moškim in žensko je v vedski kulturi zelo omejeno, ker se inteligentno prizna slabosti preveč intimnega druženja. Zato se mora to razumeti v višjem smislu in ne gledati na te stvari kot ostanke zaostale kulture. Duhovna kultura zgaja ljudi v čistem karakterju in nesebičnem delovanju iz višje dolžnosti ter tudi pripravo na delovanje na transcendentalnem nivoju. Tako argument zakaj bi morali enačiti duhovnost ter ureditev svojega privatnega življenja postane popolnoma umestna. Znanje brez delovanja ostane samo miselna ideja, ki nima dejanskega vpliva na naše življenje. S delovanjem dejansko osvojimo to znanje. Velikokrat vidimo, da se v šoli učimo teoretično znanje, ki pa ga v praksi ne znamo uporabiti in zato ga pozabimo. Ravno tako v duhovnosti brez uporabe duhovnega znanja ne moremo znanja razumeti in tudi transcendirati materijalni svet. Tako vedska kultura ne uči zaostalega znanja, ali pa nas poskuša spremeniti v člane indijske kulture. Temveč nas poskuša približati delovanju čiste duhovne duše. Velikokrat pa je to zelo težko sprejeti, ker po eni strani je stara navada železna srajca, po drugi strani je tu družba okoli nas, ki ne sprejema razvoja karakterja kot kazatelja za osvojitev znanja. Zato obstaja prepad med inteligentimi ljudmi, ki so sposobni delovati po drugi strani pa nimajo razvitega karatkerja. Na ta način govorjenje politikov, znanstvenikov in drugih v vodilnih položajih ostaja samo sredstvo za pomiritev ljudi in delovanja za voljo imidža ter socijalnega pritiska. Ne predstavlja pa nujno kvalifikacijo za določen položaj. Inteligenca se tako ne kaže v smeri obračanja besed ter delanja vtisa na druge. Inteligenca predstavlja sposobnost, da oseba svoje znanje uporabi v svojem življenju. Psiholog z lastnim razsutim privatnim življenjem ne bi smel predstavljati osebo, ki lahko pomaga drugim. Zato vedsko znanje povdarja tako zunanje kot notranje delovanje in ne razlikuje materijalnega in duhovnega dela v našem življenju temveč samo celostno delovanje.